Na trekingu okrog Manasluja se nas je zbralo šestnajst; midva z Marijo kot vodnika in štirinajst prijateljev gornikov, željnih himalajskih doživetij. Glavni povod je dal Tone, Marijin brat, sicer pa mladostni prijatelj in soplezalec Nejca Zaplotnika. Običajni treking okoli Manasluja smo zato razširili še na dostop iz Darapanija do spominskega obeležja Nejcu, ki je postavljeno na mestu baznega tabora za J steno Manasluja. V moštvu je še zadnji trenutek prihajalo do sprememb, kar pa ni motilo našega ritma priprav. Na koncu trekinga smo ugotovili, da smo bili najboljši: strpni, tolerantni, z veliko mero potrpljenja drug z drugim.
Nabrali smo se iz vseh vetrov. Prva spoznavna tura je bila kar pravi treking dan po grebenih nad Davčo. V petih urah smo spoznali, kako približno zgleda en povprečno dolg dan na trekingu, s številnimi vzponi in sestopi, seveda z mislijo, da bo v Nepalu vse za kak tisočak dva ali celo tri višje. V ekipi so bili ljudje, ki so že imeli izkušnje z višino in tudi taki, ki še niso bili višje od Triglava. Zato sva za dodatno uigravanje članov trekinga in spoznavanje obnašanja organizma na višini organizirala preizkusno turo na Gran Paradiso. Na vrh smo prišli vsi, razen Mladena, ki je imel prebavne motnje in je kasneje opravil »popravni izpit«.
Katmandu nas je pričakal deževen in pust, saj je bila zaradi praznikov večina trgovin zaprtih. Po dveh dneh smo se z avtobusom odpeljali proti izhodišču. Pridružilo se nam je devet nosačev in nepalska spremljevalca Padam in Pasang. Zaradi deževja je bila cesta proti Arugatu razmočena in naš voznik se je odločil da ne gre naprej. Med tem, ko smo šli mi peš in uživali v čudoviti pokrajini riževih teras, je Padam uredil prevoz naše prtljage z rednim avtobusom in spotoma pobral še nas. Vožnja na strehi je bila za nekatere pravo adrenalinsko doživetje.
Naslednji dan smo morali dokončati še zadnji del vožnje s terenskimi vozili. Zopet so bile težave z najemom vozil. Končno smo se usedli v majhen razmajan avtobus, za katerega nebi rekel, da bo prišel dlje kot do prvega ovinka. Pa je razmajano kljuse rohneč premagalo vse ovire, tudi take, za katere smo potniki že pobirali stave, da ne bo šlo. Seveda je bila vožnja že na skrajni meji adrenalina, saj je Miško ugotovil, da je še vožnja do Askole, zadnje Vasi na poti pod K2, nedolžno pozibavanje.
V Soti Koli smo končno prešli na lasten pogon, kar je bilo pravo olajšanje. Za uvod v naše večdnevno pešačenje je bila krajša etapa prav dobrodošla in tudi dež nam je večinoma prizanašal. Pot se je ves čas vila blizu podivjane reke Buri Gandaki. Včasih zelo izpostavljena vendar vedno dovolj široka in utrjena pot sledi globoko zarezani dolini praktično vse do zadnjih vasi pod sedlom Larkya La. Razlika je le v tem, da se po petih dneh, nekje pri vasi Lo reka skrije v ozko in globoko sotesko, pot pa sledi bolj ali manj prostranim terasam nad njo. Do tja sem pot slikovito označil za »butast graben«, kar bi morda nekoga lahko odvrnilo od te poti. Naj vse bralce potolažim, da je tudi ta butast graben izjemno slikovit, poln čudovitih vasi, širokih naplavin, bujnih gozdov, slapov in visečih mostov. K temu izrazu je nekaj prispevalo tudi vreme, ki je bilo prve štiri dni bolj kislo in brez razgledov. Trikrat na dan smo se razvajali s kulinaričnimi specialitetami doline in se zabavali ob zmešnjavi pri naročanju in deljenju različnih jedi.
Šele peti dan hoje se je vreme zares popravilo. Prvi pobeljeni šesttisočak na koncu doline nam je v svežem jutru dal novo motivacijo za uvod v zelo dolg dan. Ta dan smo se za kosilo ustavili v vasi Lo, kjer smo si šli ogledat še slikovit samostan na griču nad vasjo. Tik pred vasjo smo prvič zagledali dvojni ošiljeni vrh Manasluja, ki je skupaj s prostranimi polji zorečega ječmena ustvarjal fantastično kuliso našemu pohodu. Nadaljevanje se je vleklo in v Samagaon smo prišli pozno popoldne. Prenočitvene zmogljivosti so bile zelo zasedene, zato smo pristali v nič kaj prijaznem lodžu, ki je spominjal na socialistični internat. Glavna ulica v vasi je bila tako blatna, da smo vsi lovili ravnotežje po redko posejanih kamnih, da ne bi utonili v rjavo-črni brozgi. Gozd se je počasi umikal gorskim pašnikom, kjer so se pasle velike črede Jakov. Samagaon je velik kraj, izhodišče za normalni pristop na Manaslu. Naslednja, krajša etapa, nas je popeljala do Samdo-ja, zadnje vasi, kjer večinoma živijo tibetanski begunci. V vasi smo ostali dve noči in dan izkoristili za aklimatizacijski vzpon proti tibetanski meji. Med vsemi, povsem kmečkimi hišami nas je presenetila hiška, na videz povsem podobna ostalim, na pročelju pa napis: Youth ciber. V tesni izbi sta domovala dva računalnika in telefon. Vse to si je omislil izobražen fant iz vasi, ki je študiral v Indiji. Zanj zaslužek, za nas pa stik s svetom, sporočilo domov in sveža vremenska napoved. Moderna Himalaja pač.
Naslednjega dne smo se povsem približali sedlu. Prekoračili smo višino 4000 m in se ustavili v Larkya Phedi To je bila nekoč planina, danes pa je zadnja postojanka trekingašem za pohod čez sedlo. Popoldne smo se po travnatih pobočjih povzpeli visoko na greben za aklimatizacijo. Pogledi na okoliške gore so bili osupljivi. Spali smo v velikih šotorih, ki jih domačini postavijo za čas sezone. Prave lesene postelje nekoliko izboljšajo standard prenočevanja. Na vse zgoda zjutraj, še v trdi temi smo pozajtrkovali in se odpravili na verjetno najdaljšo etapo na vsej poti. Zgodnje jutro nas je dobilo že ob manjšem zamrznjenem jezeru ob ledeniku. Sedlo se je še dolgo odmikalo, dokler ga vseeno nismo »ujeli« in se veseli fotografirali ob številnih molilnih zastavicah. Globok sneg je prekrival ves zadnji del poti, vendar je bila pot dobro uhojena. Za sestop celo malo preveč, saj nam je pošteno drselo, kaj šele nosačem, ki so bili vsi po vrsti slabo obuti. Kar oddahnil sem se, ko smo dosegli trave pod sedlom v sosednji dolini. Pot do prve vasi se je pošteno vlekla. Za nagrado je bil lodž, kjer smo se ustavili zelo prijeten s spretno in dobro kuharico, tako, da smo si pošteno napolnili naše izpraznjene rezerve.
Zbudili smo se v fantastičnem jutru, nebo umito, brez oblaka, vrhovi pa so žareli v soncu. Manaslu se je, čokat iz te strani, ponosno skrival v jutranji senci. Sestop skozi tisočletne gozdove je bil kot sprehod skozi botanični vrt. Brez večjih težav s postankom za kosilo smo še isti dan dosegli Darapani, vas v dolini Marsiandija, kjer že hrumijo terenska vozila in se je za nekatere treking končal. Večina pa je odšla še pod J steno Manasluja na obisk k Nejcu.
Na tem pohodu, kjer smo bili edini turisti, se nam je pridružilo še 15 nosačev s kuhinjo in hrano za štiri dni. Prvi dan smo morali gristi kolena vse do majhne planine, kjer smo prenočili. Popoldanski in nočni nalivi so nam pričarali pravo monsunsko vzdušje, kjer so manjkale samo še pijavke. Potem se je vreme popravilo, pot pa malce položila. Zato pa dolini ni bilo videti konca in pozno popoldne smo ugotovili, da nosači ne bodo zmogli poti prav do baznega tabora. Utaborili smo se na planini z majhno zidano hišo, kjer je Pasang razpostavil svoje kuhalnike in lonce. Nastala je več kot okusna in obilna večerja. Zvečer smo zapeli nekaj slovenskih, tako kot prvo noč na planini. Samo tokrat je bilo to pod zvezdnatim nebom ob ogromnem ognju, ki so ga z veseljem vzdrževali nosači pod budnim Tonetovim očesom.
Navsezgodaj zjutraj smo takoj za planino zgrešili pot in naredili velik ovinek na poti do Nejčevega obeležja. Tako smo istočasno s skupino (Mojca, Mišo in Tone), ki je šla iz tabora precej za nami, prišli do velikega kamna s spominsko ploščo. Še sreča, saj se je v povsem spremenjeni pokrajini, kjer se je gladina jezera znižala vsaj za kakih 15 m, edino Mojca toliko znašla, da je našla obeležje. Po Vikijevih opisih bi se sam moral zaleteti vanj, če bi ga hotel najti. Obisk se je tako spremenil v prijeten dogodek v spomin na prijatelja, moža in pisca »Poti«. Tone je prebral kratek odlomek iz dnevnika, ki ga je pisal, ko sta se z Nejcem pred več kot petdesetimi leti potepala po Julijcih. Marija je našla primeren odlomek iz Svetega pisma, ki sem ga prebral, zmolili smo za Nejca in vse pokojne alpiniste na tej strani mogočne gore, Mojca pa je spregovorila o Nejcu in njunem sinu Jaku. Potem smo zapeli še pesem, ki bi bila Nejcu zagotovo všeč » … križ v steno vklesali meni bodo za spomin, …«in prepričan sem, da ni bilo nikogar, ki se mu ne bi orosilo oko.
Še en dan spusta nas je čakal do Darapanija in naslednjega dne smo se z džipi in avtobusom odpeljali v Pokharo. Tam so nas pričakali umiti, dišeči in lepo obriti Janez, Franci in Mladen, ki so si bili že povsem domači s krajem in nas presenetili z rezerviranimi mizami v bližnji restavraciji.
Naše bivanje v Nepalu se je hitro bližalo koncu. Dopoldan v Pokhari je minil kot bi mignil med trgovinami z najrazličnejšimi spominki, popoldan pa nas je pustil na letališči z dolgimi nosovi, saj so ta dan vsi leti za Katmandu odpadli. Naš posrednik je neverjetno hitro uredil avtobusni prevoz in še pred polnočjo smo se prizibali v prestolnico. V lepem vremenu in živahnem po prazničnem Katmanduju smo si ogledali še nekaj največjih znamenitosti. Z nakupljenimi spominki smo do vrha napolnili naše potovalke do meje 20 kg za na letalo in v Rum Doodlu z dobro večerjo in novo nogo v zbirki, zaključili naše nepalsko druženje.
Bilo je lepo!