Prečenje Rochefort – Jorasses

Ta veličasten greben me že dolgo ni dal miru. Poseben izziv je bila seveda vodniška izvedba. Po uspešnem stopnjevanju najinih skupnih vzponov, se mi je zdel Miran primeren gost. Ni ga bilo težko navdušiti in greben sva uvrstila v plan za letošnje leto. Po kombinaciji Virensove smeri in J raza Skute spomladi, sem bil v primernost cilja dodatno prepričan. Glavna težava je seveda nastopila, ko je bilo treba uskladiti najin prosti čas z letošnjim muhastim vremenom in razmerami. No, zadnji konec tedna je le prišlo najinih »pet minut«.

Miran je izjemen voznik in je s svojo Hondo Italijo prevozil na dah, tako da sva bila že zvečer v prijetnem hotelčku v vasi Aigle, streljaj daleč od spodnje postaje žičnice na Punta Helbronner. Dobro prespana noč nama je v nadaljevanju prišla še kako prav. Za ogrevanje sva se odpravila na Velikanov zob. Za Mirana je bilo to najtežje plezanje do sedaj in se je zelo dobro odrezal. Z lahkima nahrbtnikoma sva v dobri uri prišla pod steno. Vreme je bilo kot naročeno in plezanje v zgodnjem popoldanskem soncu je bilo prijetno. Naveze, ki so bile pred nama so tekoče plezale. Povsem druga zgodba kot na začetku poletja, ko smo isto smer plezali s tečajniki za gorske vodnike in pod steno samo za vstop čakali debele tri ure. Smer sem brez večjih težav preplezal prosto, malo za ogrevanje pred težkimi mesti na Jorasses, sem si mislil. S švicarsko navezo, ki sva jo pri vstopu spustila naprej sva takoj vzpostavila dobre odnose in fanta sta naju sprejela na svojo dvojno vrv pri spuščanju preko južne stene. V poznem popoldnevu sva že lahko sušila mokro opremo in se pripravljala za glavni cilj, prečenje dolgega grebena, od Velikanovega zoba pa vse do Pte Walkerja, najvišjega vrha Grandes Jorasses.

Že, ko sem se odločil za turo, sem se zavedal posebnosti letošnjega poletja; nenavadno veliko snega in ledu. Posebej neugodne bi bile lahko večje ali manjše opasti na ostrih grebenih, še posebej, če jih razmoči toplo sonce. Zato sem se odločil, da vzameva s seboj opremo za bivak in skušava že prvi dan priplezati do pod Pte Marguerite. Tako bi težke skalne raztežaje nad sedlom Jorasses plezala v popoldanski toploti, oster greben v nadaljevanju pa v zgodnjih jutranjih urah, ko bi sneg še ne bil preveč razmočen.

Tokrat ni šlo vse po načrtih. Že ponoven dostop pod Velikanov zob je pokazal, kaj pomeni težak nahrbtnik. Od prejšnjega dne sva bila počasnejša za slabo uro. Vreme ni kazalo najbolje, saj so nebo pokrivali mestoma kar gosti koprenasti oblaki. Tudi veter na grebenu ni bil preveč usmiljen. Ves čas sem se gibal nekje na meji med mrazom in toploto. Greben do Aig. de Rochefort je na mesta izjemno strm in izpostavljen. Slabo izhojena ozka gaz ni nudila sproščene hoje, tako da je bilo morda celo dobro, da sva s tem delom opravila še v temi. Počasi se je danilo, ko sva zapustila »udobno« gaz ki večino vodi le do vrha Aig. de Rochefort in se spustila pod naslednji vrh v grebenu, Dome de Rochefort. V strmem grebenu so naju prehiteli štirje Švicarji, kot bi bili na Eritropoetinu. No, njihovo glavno poživilo so bili lahki nahrbtniki in enakovrednost članov navez. Na vrhu so se poslovili in ostala sva sama. Grebena proti Calotte de Rochefort ni hotelo biti konec. Vrstili so se izpostavljeni žandarji, vzponi nanje in spusti v ostre škrbine. Že precej čez poldne sva le priplezala do konca in takoj našla kline za spuste. Štirikrat sva se spustila in nato sestopila do bivaka Canzio na sedlu Jorasses. Bila sva že precej utrujena in postelje v bivaku so mamljivo vabile.

Ob dveh sva se odpravila naprej. Strma stena nad sedlom naju je presenetila z obilico snega in ledu. Najprej v sitnih prečkah, potem pa še v prvem od težkih mest. Najprej sem si uredil stojišče kar na dveh lednih vijakih, saj je bila zajeda polna ne preveč kvalitetnega ledu, ki je prekrival vse primerne razpoke za druga varovala. Potem pa z eno roko cepin v led, z drugo oprimki v skali, z eno derezo po ledu, z drugo pa po drobnih skalnatih stopih. Saj ni bilo preveč težko, vendar vseeno počasneje kot če bi lahko plezal v čevljih brez derez po kopni skali. Končni rezultat razmer je bil, da sva celoten greben preplezala z derezami na nogah. Trije kratki kombinirani raztežaji so naju pripeljali na vršni greben Pte. Younga. Večerne megle niso mogle prikriti popolne izpostavljenosti, ko sem opazoval Mirana, ki je plezal za mano. Ko plezam sam, sem tako zaverovan v plezanje, da izpostavljenosti sploh ne opazim. Glodati je začela skrb, kje v tej izpostavljenosti bova našla primerno mesto za bivak.Tistih, ki jih opisujejo v prečkah pod Pte Marguerito, danes zagotovo ne bova dosegla. Končno vrh Pte. Younga. Pogledam na južno stran, kamor opis svari, da je bolje da se ne spustiš in … glej presenečenje. Mala polica, »pozidana« na zunanji strani, poravnana ob steni s kupčkom snega. Boljšega prostora za bivak ne bo. Malo majhen po površina, ampak za dva suhca, ne preveč zahtevna in zelo utrujena, več kot lepo darilo.

Zjutraj sva zaspala. Bolj kot ta neprevidnost, me je jezilo nadaljevanje smeri. Opis in vris na sliki iz vodnika »snow, ice and mixed« se nista skladala. Kot bi manjkali trije stavki v opisu. Če sem si še tako belil glavo, mi to dvoje ni šlo skupaj. Glede na teren sem se nagibal k temu, da verjamem opisu, ampak vris na sliki je temu tako nazorno nasprotoval. Pobrskam za telefonom in pokličem Tinco. To nerad počnem, ampak če bi zašla, bi to pomenilo še en bivak, zamudo službe, … . Raje nisem razmišljal o vseh posledicah. Tinca, ki je smer plezala pred več leti, se takih detajlov seveda ni spomnila. Prebrala mi je še opis iz najnovejše knjige Phillippa Batouxa. Bil je enak opisu iz prej omenjenega vodnika. Hitro sem se odločil in sledil opisu. Kmalu sem ugotovil, da sem naredil prav. Ura pa je neusmiljeno drvela naprej. Prestavil sem v višjo prestavo in tudi Mirana ves čas spodbujal. Hitro sva bila na vrhu Pte. Marguerite in tudi oster sestopni greben nama ni vzel veliko časa. Tudi Pte. Helen, osupljivo strm in izpostavljen tretji stolp v grebenu sva elegantno pustila za sabo. Po tem naj bi bilo lažje do Pte. Croza. Ampak v teh razmerah pač ne. Greben, poln razmočenih snežnih opasti, katerim sva se morala pogosto umikati v trhlena južna pobočja, iskati police in prehode, se ves čas spuščati in vzpenjati nazaj, se nama je vlekel kot najhujša nočna mora. Zadnja snežna strmina, brez vseh orientacijskih zank, popolnoma gladka, se nama je zdela kot obljubljena dežela. Naletela sva tudi na prve stopinje številnih plezalcev, ki letos v tem času plezajo smeri v severni steni kot po tekočem traku. Še Pte. Whymper in končno tudi najvišji Pte. Walker.

Komaj sva našla čas za nekaj požirkov čaja, že sva hitela po dobro uhojeni gazi navzdol. Ura je bila že pet popoldne. Prehod čez plato pod zloglasnim serakom je zahteval dobro minuto strahu in upanja. Najstarejše vidne sledi na tem metu so bile stare komaj kako uro. po skalnem rebru sva kar največ sestopala, saj spusti po vrvi vzamejo več časa. Na koncu ledenika, preden ujameš pot za kočo Boccalate, naju je ujela tema. Vsa srečna sva bila, ko je zopet zadišalo po gorskem cvetju in brinu. Nekaj čez polnoč sva po asfaltni cesti prilomastila do avtomobila na spodnji postaji žičnice. Po šestindvajsetih urah na grebenu med Velikanovim zobom in Pte. Walker, ter sedmih urah sestopanja v dolino, sva se usedla na asfalt parkirišča in bila preprosto srečna.