Po trekingu, ki sva ga z Marijo organizirala in izvedla v okviru programa MEPI, naju je kar nekaj sodelavcev spraševalo, kdaj bova organizirala kaj podobnega zanje. Med tistimi, ki so pokazali resno zanimanje so bili tudi taki, ki so že bili na Gosaikundskih jezerih, zato smo se odločili za področje Everesta, ki je bolj oddaljeno od Katmanduja kot Langtang, vendar se lahko treking skrajša s poletom v Luklo. Dandanes je čas zelo dragocena dobrina, odobritev dopusta za učitelje izven za to določenih dni (beri počitnic) pa izjema, ki pogosto vzbudi v delavnih okoljih določeno vznemirjenje. Zato žal Nepal, s svojo jesensko oziroma spomladansko sezono, ni ravno primeren cilj za učitelje. Takoj, ko so vsi ravnatelji prižgali zeleno luč za izredni dopust, so se priprave začele. Nabralo se nas je sedemnajst. Poleg sodelavcev še njihovi partnerji, prijatelji in znanci.
Katmandu nas je takoj posrkal in nas navdušil. Zgodba se vedno ponavlja, pa naj si gre za ljudi, ki pridejo v mesto prvič ali pa take, ki ga že dobro poznajo. Ozke ulice Tamela polne trgovin in restavracij na eni strani in številni trgi s templji in tržnicami na drugi, so prava paša za oči. Na Durbar Square si seveda ne moremo misliti, da nekatere zgodovinske stavbe vidimo zadnjič, saj bodo ob našem povratku porušene. Jutranji sprehod na Švajambunat, slikovito stupo na griču, ki leži na obrobju mesta, nas je iz romantičnega pogleda na mesto postavil v kruto realnost. Za večino je največji šok prečkanje reke, ki je prej širok odprt kanal javne kanalizacije, kot reka. Poleg tega pa še številni berači, zaprašene še ne asfaltirane ulice v gradnji in hrup mestnega vrveža kažejo na to, da smo pač v eni od azijskih prestolnic. Kljub vsemu pa ns spokojnost templja na gričku spomni na to, da je Katmandu izjema, ki prav zato privlači iz leta v leto večje množice turistov.
Zaradi skopo odmerjenega časa že naslednje jutro vstanemo ob prvem svitu in se odpravimo na letališče. Terminal za lokalne polete se z leti le počasi spreminja, postopki, ki spremljajo tak polet pa še počasneje ali pa sploh ne. Birokracija, še posebej azijska, je trdovratna bolezen. Nepričakovana odločitev, da je naša prtljaga pretežka nas stane nekaj dodatnih dolarjev. Zanimivo pri vsem tem je bilo to, da podatek, za koliko je prtljaga pretežka ni bil v kilogramih, ampak kar v dolarjih. Kdo bi se ukvarjal s preračunavanjem, pomemben je zaslužek!
Polet v Luklo je še vedno doživetje, čeprav so letala boljša kot nekoč in tudi stezo so že pred leti podjetni Šerpe prekrili z asfaltom. Vedno me preseneti hitrost izkrcavanju in vkrcavanju na tem majhnem himalajskem letališču. Potnikov je namreč vedno veliko, leti pa so pogojeni z lepim vremenom in že samo popoldanske megle pogosto ustavijo letalski promet. Od pristanka letala s štirinajstimi potniki do vzleta z enakim številom potnikov, s tem, da imajo vsi veliko prtljage, pogosto ne mine več kot deset minut.
V bližnjem gostišču s prostranim atrijskim dvoriščem še enkrat preverimo naše nahrbtnike in tovore za nosače. Mnogi skeptično opazujejo majhne drobne fante, ki naj bi našo prtljago nosili na celotni poti, dan za dnem. Žilavost teh hribovskih ljudstev je že pregovorna in jo zahodnjaško razvajeni ljudje težko razumemo.
Končno smo se začeli premikati na lastni pogon. Etapa do Phakdinga ni bila dolga še manj pa naporna, saj smo prvo noč prespali na nižji nadmorski višini, kot smo začeli. Padam, naš nepalski spremljevalec, je imel nekaj začetnih težav z velikostjo skupine, tako da smo mu pri kosilu “ušli” naprej in smo morali nazaj.
Drugega dne smo imeli za cilj Namče Bazar. Prvi večji vzpon od visečega mostu do Namčeja nas je razbil v več skupin. Vsaka je hodila po svojih sposobnostih. Marija se je posvetila najbolj počasnim, sam pa sem hodil nekje med prvimi. Kontrolna točka pred vasjo nas je zopet združila. Podobno kot prejšnji dan je začelo deževati, vendar je bil dež bolj kratke sape. Prenočevati smo v hotelu, katerega lastnik je Dordži, ki je bil pred leti zaposlen pri naši sedanji agenciji. Po tem je bil kaj let v ZDA, a se je vrnil. Ugotovil je, da se da spodobno živeti tudi v Nepalu, pa še doma je, tam pa je bil vedno tujec.
Po kosilu smo šli na kratko aklimatizacijsko turo. Naš cilj je bil hotel Everest View, ki so ga zgradili Japonci v sedemdesetih letih. Luksuzni hotel, kamor so nameravali voziti bogate Japonce z letali do bližnjega letališča v Sjangbočeju je imel vsako sobo opremljeno s kisikovimi jeklenkami in maskami. Cene prenočitev so bile astronomske. Po nekaj letih delovanja so hotel zaprli. Danes je odprt in še vedno zelo drag.
Vso pot so nam popoldanske megle zakrivali pogled na gore. Malo pod hotelom je Zmago zaradi slabega počutja odnehal. Z Marijo sta se vrnila v vas, ostali pa smo nadaljevali do hotela. Že pri hotelu se je megla razkadila in pokazal se je Everest. Še lepši prizor je bil na poti nazaj, ko se je pokazala celotna J stena Lotseja z Everestom za Nuptsejevim grebenom ter Ama Dablamom na desni. Bilo je lepo, kot lahko doživiš le enkrat v življenju. Bil sem vesel za vse, ki so bili z mano.
V hotelu pa nas je čakala slaba novica. Zmago je z največjo težavo prišel do hotela. Tam je obležal z bolečinami v dimljah in večjo oteklino. Marija je šla takoj po zdravnico ki ima ambulanto prav na zgornjem robu vasi, kar tu pomeni slabe pol ure hoje. Zaradi slabih izkušenj z domačini ne pride več v vas ampak ji morajo vsakega bolnika prinesti gor. Odločili smo se poklicati alternativnega tibetanskega zdravnika, ki je Zmaga pregledal in zagotovil, da ni nič preveč resnega. Poklical sem še prijatelja Mirana, ki je po mojem opisu težav povedal, da gre verjetno za kilo in me potolažil, da Zmago lahko nadaljuje s trekingom.
Tretja etapa nas je dolgo časa vodila po pobočjih nad reko Dud kosi (Mlečna reka) od koder je lep razgled na gore Kumbuja. Potem smo se spustili k reki in nadaljevali do samostana v Tjangbočeju. Hodili smo skozi prave vrtove cvetočega rododendrona vseh mogočih odtenkov od bele do rdeče barve. V samostanu smo bili pri molitvah, potem pa nadaljevali do zaselka Deboče. Spali smo v hotelu, katerega lastnik je sin Ang Dzambuja, sirdarja na odpravi leta 83 v J steno Anapurne in solastnika naše agencije. Umrl je nepričakovano pred leti star manj kot petdeset let. Hotel, ki je bil ob izgradnji med najmodernejši, je sedaj star in odslužen in ga nameravajo zapreti. Razvoj v Kumbuju je izjemno hiter. Hotel sta nam odprla mlada fanta in nam skuhala večerjo. Bila sta prav simpatično neizkušena.
Zjutraj je bila prva slana. Po zajtrku smo se spustili do reke, kjer je moderen kovinski most odnesel skalni podor in ga sedaj nadomešča preprost lesen most nekoliko višje ob reki. Pangboche je slikovita vasica v vznožju Ama Dablama s kuliso J stene Lotseja za ozadje. Nekoč je bila znana predvsem po enem najstarejših samostanov v deželi, ki je hranil Jetijev skalp. Danes je precej bolj turistično razvita in ima številne lodže. Mimo sotočja Imja Kole in ….. Smo se povzpeli na rob morene nekdanjega ledenika, od koder smo zagledali vas Dingboche. Nekdaj je bila za odprave na Everest preveč odmaknjena s poti, danes pa je priljubljen cilj številnih trekingašev. Čeprav nekoliko s poti, ima prednost v precej bolj prijazni legi, saj ima veliko več sonca, kot spodnje Pheriche, ki so poleg tega izpostavljene neprestanemu vetru, ki je posebej nadležen ob popoldnevih. Sprejel nas je izjemno lep lodž s prijaznim osebjem in udobnimi sobicami za dve osebi. Takoj po kosilu smo šli na kratek aklimatizacijski sprehod. Žal nam je lepe razglede na J steno Lotseja zakrivala trdovratna megla. Zato se tudi nismo preveč silili in smo se v rahlem sneženju vrnili v vas.
Vas smo zapustili po zajtrku. Naš cilj je bil doseči pot, ki vodi iz Čukunga na prelaz Kongma La, ali vsaj višino 5000 m. Vreme nam je nekoliko prekrižalo načrte. V gosti megli se je bilo težko orientirati, na koncu pa je začelo še snežiti. Tudi heterogenost skupine je naredila svoje, zato smo se tisti malo hitrejši kar sredi travnatih pobočij v naraščajočem sneženju odločili za povratek. Srečali smo se z drugo skupino in se vračali na planino. Nedaleč od preproste pastirske koče je naenkrat pred mano vzletela divja kokoš, ki smo jo že večkrat slišali, pa nikoli videli. Po kratkem letu je pristala nedaleč od nas. ” Glej, glej, to je ta divja kura, … . Moj stavek je prekinil nenavaden občutek. Kaj se dogaja, sem se vprašal. Občutek je spremljalo rahlo zamolklo godrnjanje, še najbližje bobnenju. Že naslednji trenutek mi je postalo jasno, da je ta nenavaden občutek pravzaprav tresenje tal. Rahlo tresenje sem v Himalaji že doživel, zato se najprej sploh nisem vznemiril. Toda tokrat se tresenje ni končalo, ampak je silovitost naraščala. Prve skale s preproste koče in ograje so se skotalile po travi. Hudirja, saj imam težave z ravnotežjem! “Pazite! Glejte navzgor če se kaj prikotali,” sem se obrnil nazaj proti ostalim. Iz skupine za mano so prihajali vzkliki presenečenja in strahu. Tresenja ni hotelo biti konec. Pa, saj se mi bodo tla pod nogami kar odprla, sem pomislil. Z druge strani doline so začeli prihajati glasni zvoki kotalečega se kamenja in podirajočih moren. Zid iz kamenja ob koči se je podrl. Potem se je nenadoma vse umirilo, čeprav sem imel občutek, da zemlja še vedno malo podrhteva.
Potres je moral trajati kake pol minute. Ej, tole se je pa pošteno zrukalo, smo se čudili drug drugemu in še kar nismo mogli dojeti, da je bilo vse skupaj res. Padam, naš nepalski spremljevalec, se je, tako kot običajno, samo rahlo smehljal. Potresi v Himalaji sploh niso redek pojav in sem jih že večkrat doživel, je modroval med tem, ko smo sestopali. Na srečo, smo bili na obsežni uravnavi sredi travnatih pobočij, na nekakšni planini, kjer je bila nevarnost padajoče ga kamenja minimalna. Tudi v vasi Dingboche, kamor smo se vrnili, ni bilo nobene panike. Ljudje so se, še vedno malo prestrašeni, pogovarjali o potresu, vendar so se že vrnili v hiše. Gradnja novega hotela nasproti našega se je nemoteno nadaljevala. O potresu je pričalo samo nekaj podrtih kamnitih ograj med hišami.
Potem pa so začele prihajati novice po lokalnem mobilnem omrežju. V vasi nekje spodaj naj bi menda nekdo celo umrl. Še hujše naj bi bilo na Everestu. Tam je v tem času delovalo več kot petnajst odprav. Žrtve potresa naj bi bile menda številne. Mobilna omrežja so se kmalu sesula. Tudi brezžični internet v našem hotelu ni več deloval. S Padamom sva šla po celi vasi, pa nikjer nisva našla nobene povezave s svetom. Med tem sva ujela številne nepreverjene, toda grozljive novice. Da bi pomirili domače, sem vključil satelitski telefon. Dobil sem sina Anžeta. “Dobro da si poklical, in ste v redu”, se mu je oddahnilo. “Tu pri nas je popolna panika. Menda je v Nepalu že več kot tisoč žrtev potresa.” Napisal sem pomirjujoče SMS sporočilo, ki ga je vsak poslal domov, svojim domačim. Odzivi so bili takojšnji in telefon je neprestano naznanjal nova sporočila. Oglašati so se začeli tudi mediji in v prihodnjih dneh sem dal nekaj izjav o stanju v Nepalu.
Kaj sedaj, je bilo prvo vprašanje. Takih in drugačnih , tudi nasprotujočih se nepreverjenih novic je bilo ogromno. Glede na to, da je bila vas Dingboche povsem nepoškodovana, smo se odločili, da gremo naslednjega dne naprej in si sami pogledamo situacijo. Če je naslednja vas hudo prizadeta, se še vedno lahko vrnemo, sicer pa nadaljujemo, smo se odločili. Popoldne nas je rahel popotresni sunek še enkrat pognal na dvorišče, pa tudi ponoči so nekateri občutili tresenje tal.
Pot do Lobuč je potekala v oblačnem vremenu. Megle so se podile po pobočjih in nas občasno zakrivale. Tako nismo imeli pogleda na pod nami ležečo vas Pheriche, ki je bila menda hudo prizadeta v potresu. Vmesni zaselek lodžev (Dugla) je izgledal povsem normalno za razliko od novic, ki so jih prinašali domačini pa tudi tujci, ki so prihajali navzdol. Prava tragedija se je zgodila v baznem taboru pod Everestom, ki ga je zasul velik plaz iz sosednjih pobočij. Mrtve še preštevajo. Vojska naj bi dolino nad Lobučami sploh kar zaprla, da bi reševanje iz baznega tabora potekalo čim bolj nemoteno. Vse je drlo v dolino. Vsako odprtino v oblačnem pokrovu so izkoriščali helikopterji ki so letali gor in dol brez prestanka. V takem vzdušju, smo prišli do Lobuč. Dva ali trije Lodži so bili rahlo poškodovani, sicer pa je potekalo življenje normalno. Ravno smo se usedli za kosilo, ko nas je zajel močan popotresni sunek. Nisem vedel, ali naj stečeta ven ali ne. S kotičkom očesa sem opazil, da se je stena sosednjega hotela podrla in se je dvignil velik oblak prahu. Vsi ljudje so prišli na plano in si ogledovali novo nastalo škodo. Marija in Lojze, ki sta malo zaostala, potresa sploh nista čutila, oziroma sploh nista vedela, čemu naj pripisujete čudne občutke na poti.
Vse do večera so prihajale najrazličnejše novice, tako od doma kot iz terena. Samo dva dni hoda smo bili oddaljeni od baznega tabora pod Everestom, srečali smo številne nosače, kuharje in Šerpe, ki so se vračali, pa si nismo mogli ustvariti neke realne slike dogajanja tam zgoraj. Z Marijo sva tehtala vse možnosti in se na koncu odločila, da gremo naslednjega dne proti Kalapatarju. Sproti na poti se bomo odločali, do kam bomo šli in kdaj se bomo vrnili. Vedeli smo samo to, da je naslednja postaja na poti, Gorakšep, spremenjena v bolnišnico in da so tam vsi trekingaši, ki ne morejo konkretno pomagati, nezaželeni.
Nizek oblačen pokrov je pokrival ledenik Kumbu in sosednje morene, ko smo počasi hodili po zmrznjeni stezi proti Gorakšepu. Višina je naredila svoje. Dva sta ostala kar v Lobučah, ostali po so bolj ali manj težko hodili navzgor. Helikopterji so neprestano letali nad meglenim pokrovom vse od zgodnjega jutra. Kmalu smo začeli srečevati ljudi, ki so prihajali bodisi iz Gorakšepa, bodisi iz baznega tabora. Vsi so nas gledali nekoliko očitajoče; po kaj pa vi rinete gor v teh razmerah! Spotoma sem veliko razmišljal o smiselnosti ali nesmiselnosti našega početja. Po pogovoru z Marijo sva prišla do končne odločitve, s katero se je strinjala večina udeležencev.
Še pred Gorakšepom smo zavili s poti in se povzpeli po stranskem pobočju tako visoko, da se je pokazal vrh Everesta. Videli smo vso dolino pred sabo in gore v zatrepu nad baznih taborom: Pumori, Lingtren Peak, Kumbu Tse, Z ramo, Everest in Nuptse. Za nagrado se je celo megla razkadila in lahko smo uživali v fotografiranju na sto in en način. Bili smo veseli, saj smo prišli do cilja. Ni bil povsem tisti pravi, vendar smo bili zadovoljni s tem, da smo jo tako poceni odnesli v potresu in kljub temu skoraj v popolnosti izvedli načrtovano pot.
Vrednost doseženega je z vsakim naslednjim dnem samo naraščala, prav tako pa pravilnost naše odločitve. Takojšen povratek v dolino bi bil popoln nesmisel. Povsod bi naleteli na gnečo in težave, ki so spremljale deželo v prvih dneh po potresu. Prihranjeni so nam bili gneča in borba za letalske vozovnice na letališču v Lukli, životarjenje v popotresnem Katmanduju in živčno čakanje na čim prejšnji povratek domov, neprestano visenje na internetu in še marsikaj. Namesto tega smo doživeli treking do konca, se na lastne oči prepričali, kakšne posledice je pustil potres v pokrajini Kumbu, na licu mesta pomagali z lastnimi skromnimi prispevki prizadetim posredno pa s tem, da smo jim kljub katastrofi in uničeni turistični sezoni, dali možnost zaslužka.
Vse razsežnosti katastrofe so se pokazale v naslednjih tednih in mesecih. Nepal je velika dežela in prizadet je bil le majhen del. Pomoč je potekala počasi in pogosto ni dosegla tistih, ki so je bili najbolj potrebni. V Sloveniji smo se kar potrudili in dokazali pregovorno solidarnost ob takih dogodkih. Posledice bodo dolgotrajne, ljudje pa bodo pomoč še dolgo potrebovali. Ne pozabimo na to.