Na nekaj zadnjih trekingih je bila izražena želja, da bi enkrat poskusili splezati na kak vrh, višji od šest tisoč metrov. Glede na moje in Marijine izkušnje z velikimi višinami, je bilo to tudi nekaj, kar lahko ponudiva zares kvalitetno. Prepoznavanje težav, ki jih imajo ljudje pri prilagajanju na višino, pravilno prilagajanje in pozitiven pristop do težav, ki se pojavljajo, so ključnega pomena za uspešen vzpon na večji višini.
Zbralo se nas je devet, skoraj idealno število za dva vodnika. Za cilj smo si postavili kar Mera Peak, najvišji šesttisočak, ki ga je mogoče dobiti na treking dovoljenje. Z Marijo sva bila tam v okviru proslave tridesete obletnice prvega našega vzpona na Mt. Everest pred sedmimi leti. V pomanjkanju časa sva dobesedno dirkala vso pot, tokrat pa smo si vzeli dovolj časa za postopno aklimatizacijo. Načrt sva prilagodila izjemno heterogeni skupini, ki se je zbrala približno pol leta po objavljenem razpisu.
Katmandu je kazal tokrat povsem drugačno podobo, kot ob mojem zadnjem obisku preteklo jesen, saj je Indija popustila svojo blokado in neoviran pritok naftnih derivatov v deželo je življenje v veliki meri normaliziral. Tudi popotresno si je dežela že precej opomogla, čeprav še vedno veliko ljudi živi v šotorih in drugih vrstah zasilnih bivališč, celo v Katmanduju, kaj šele v bolj odročnih krajih. Razumljivo se prizadeti in porušeni kulturni spomeniki obnavljajo počasi, saj je njihovo restavriranje v izvirni obliki zahteven in dolgotrajen posel.
Padam, s svojo na novo ustanovljeno agencijo na temeljih nekdanjega Wilderness experience, je vzorno pripravil naš pohod. Po enem dnevu priprav in ogledov v mestu in okolici smo med prvimi potniki poleteli proti Lukli. Nekateri člani trekinga, predvsem tisti, ki si preveč ogledujejo video posnetke pristankov na You Tube, so imeli kar nekaj treme pred pristankom na tem izjemnem gorskem letališču. Vendar so bili vsi strahovi odveč, saj je bil pristanek prijaznejši od tistega na Katmandujskem letališču.
Po obilnem zajtrku smo se odpravili na pot proti našemu prvemu prelazu Zatrwa. Dostop do doline Hinku preko tega prelaza je nekoliko trša varianta vzpona na Mera Peak, vendar sam treking precej poceni, predvsem pa ga skrajša za nekaj dragocenih dni. Najboljši kompromis med idealom in realnostjo. Čas je pač ena najdragocenejših dobrin današnje družbe. Prvič smo prenočevali v Chutangu, majhnem zaselku nekaj pod tremi tisočaki in pol. Mlade ženske, ki so upravljale z lodžem, so dobro vedele, kako se da zaslužiti s turizmom. Spali smo v najbolj skromnih prenočiščih za najvišjo ceno na celi poti. Tudi hrana, sploh glede na bližino Lukle, je bila najdražja, s tem, da smo kasneje običajno jedli precej bolje in okusneje pripravljene jedi.
Naslednji dan je bil eden napornejših na poti. Dobrih tisoč metrov smo se morali dvigniti do prelaza, ki ponudi vse kar nudijo pravi himalajski prelazi. Prehod prvega grebena, okrašen s številnimi molilnimi zastavicami seveda ni najvišji del prelaza. Na drugi strani nas je pričakala delno zasnežena steza, ki se je kot jara kača vila vse do najvišjega dela prelaza. Tu smo se nenadoma izvili iz objema nadležne megle in se dokončno prevalili na pobočja nad dolino Hinku. Skromna čajnica nas je zbrala na požirek vroče pijače pred spustom do Tuli Kharke, naše naslednje postaje. Skupina lodžev stoji v zavetju ogromnega balvana, ki se je tu verjetno s strašnim truščem zaustavil nekoč v daljni preteklosti, po tem, ko so se mu sprostile vezi gravitacije nekje na strmih pobočjih nad majhno travnato uravnavo. Prav na vrhu balvana se je svetlikalo majhno zajetje vode in Lili spominjalo na njej tako ljubo vsakodnevno plavanje. Skupaj z Mladenom smo se počasi spuščali proti lodžem in na glas razmišljali o priljubljeni temi pravilnega zamahovanja z rokami pri različnih tehnikah plavanja.
Druga noč, že kar na višini preko štiri tisoč metrov, je na nekaterih pustila nekaj neprijetnih sledi velike nadmorske višine, na katero naši organizmi še niso bili povsem pripravljeni. V tolažbo nam je bilo dejstvo, da bomo naslednjo noč prebili precej nižje in se pošalili, da nas bo od obilja gostega zraka verjetno kar malo dušilo. Na poti do vasice Kote smo morali najprej še preko manjšega prelaza preden smo se spustili skozi gosto rododendronovo džunglo do čudovitega gozda, polnega visokih himalajskih jelk, poraščenih z mahom in ovešenih z lišaji. Kosilo smo imeli na stičišču naše poti s tisto spodnjo in zato smo naenkrat padli v precejšen »prometni« zamašek, ki je vplival predvsem na hitrost priprave hrane, pa čeprav je bilo naše naročilo skromno. Zaloge suhomesnatih izdelkov so bile vse dni pomemben beljakovinski dodatek k naši prehrani. Z najnižje točke, kjer smo dosegli reko, smo se počasi dvignili do ravnice, kjer leži obnovljena vas Kote. Pred mnogimi leti je podor serakov v obsežno ledeniško jezero pod Kyasharjem povzročil nenadno izlitje velike količine vode in s tem povezan ogromen vodni val, ki je dobesedno poplaknil celotno dolino z vsemi vasmi, ki so se mu postavile na pot.
Lodž, kjer smo prespali je bil izjemno lepo urejen. Mladenič s fakultetno izobrazbo s področja informatike, je poleg telefonije in interneta suvereno obvladoval tudi kuhinjo in strežbo. Po obilni večerji smo lahko še nekaj časa posedeli v toplo zakurjeni jedilnici, za kar ni bilo treba primakniti posebnega denarnega prispevka. Peter nam je prebral eno od zgodbic s svoje drobne knjižice, ki bi bila lahko nekoč tudi knjiga. Zgodba je bila poučna in vsak je našel v njej kak drug nauk. To prebiranje in Petrova »prava« knjiga so nam potem skrajšali marsikateri večer. Vnema za tarok je namreč z višino in skrbmi, kako bo šlo proti vrhu, postopno pojemala.
Pot po dolini proti Tangnagu je čudovita, vendar se mi je proti koncu pošteno vlekla. Verjetno je bila to posledica počasne hoje povsem na repu skupine. Peter, ki se je že drugi dan pod prelazom počutil tako slabo, da je zjutraj rekel, da gre kar domov, se nikakor ni sestavil. Bil je brez apetita, razočaran nad sabo in svojim počutjem in je zares težko hodil. Le vztrajnosti mu ni manjkalo, s katero je nadomeščal vse ostale težave, ki so ga pestile.
V vasi smo ostali dve noči. Dan, ki smo ga imeli na razpolago, smo porabili za aklimatizacijski pohod do višine 5200 m. Vreme, ki je bilo prva dva dneva precej megleno, se je počasi urejalo. Z najvišje točke smo imeli lep pogled na vso pot, ki nas je čakala v naslednjih dveh dneh, na vas Khare in prelaz Mera. Tudi Mera Peak se nam je bahavo razkazoval preko doline in skrbel za lepo ozadje številnim fotografijam. Hrana in postrežba v lodžu sta bili odlični. Le cena za čapati nam ni šla iz glave, saj je bilo treba za majhno palačinko iz preprostega testa odšteti kar petsto rupij.
Etapa do Khareja je bila res kratka in ostalo nam je dovolj časa, da smo še isti dan opravili kratek aklimatizacijski vzpon tik nad vasjo. Sam sem šel malo po svoje v želji, da bi našel primeren cilj za naslednji dan, ko smo imeli znova v načrtu aklimatizacijski vzpon. Žal brez daljšega prečkanja ledenika ni bilo nobene boljše možnosti od tiste, ki so jo izkoristili ostali že ta dan. Sem pa prišel bližje goram in ledenikom ki se zlivajo izpod Kangtege in sosednjih vrhov. Prav grozno je opazovati globoke struge kjer se ledeniki pospešeno talijo in izginjajo dobesedno pred našimi očmi.
Khare je odskočna deska za Mera Peak. Vas živi samo v času sezone za trekinge in ni stalno naseljena. Tu se živi od turizma, za kar so domačini dobro poskrbeli. Lodžev je dovolj za vse, za udobno spanje in dobro hrano poskrbijo povsod. Naša jedilnica je bila prijetnejša in z boljšo hrano kot v marsikateri koči v okolici Mt. Blanca. V sosednji dolini je majhna elektrarna, tako da ima vas lastno električno energijo in celo nekaj »mestne« razsvetljave.
Nekateri gredo najprej na sedlo Mera in si tam postavijo bazni tabor. Nama se to ni zdelo potrebno saj bi to predstavljalo samo eno slabo prespano noč več. Od sedla je še kake tri ure zložne hoje do višinskega tabora, ki ga večina postavlja v zavetju izrazitega skalnega zoba. V sedmih letih, kolikor je minilo od najinega zadnjega obiska, se je ledenik toliko zmanjšal, da je brez resnega plezanja dostop na sedlo iz zahodne strani nemogoč. Zato je nova pot speljana spodaj pod ledenikom in se nanj povzpneš skoraj v vpadnici sedla. Za aklimatizacijo smo šli do najvišje točke kopnega dela vzpona proti sedlu in se nato vrnili v Khare. Dan je bil lep, za razliko od prejšnjih brez vetra, dobri obeti za naš naskok na vrh v naslednjih dveh dneh.
Tokrat je šlo zares. Že zvečer smo skrbno pripravili nekaj tovorov za nosače. Nekateri so nesli samo do ledenika, večina pa v višinski tabor, kjer so nam že dan prej postavili šotore. Na pot smo šli še uro prej kot običajno. Počasi in preudarno smo se zagrizli v prvo strmino in zložno bolj ali manj v eni skupini prišli na skalni pomol, kjer se pot spusti do ledenika. Tam smo prvič nataknili dereze, ki so bile potem naše stalne spremljevalke vse do prihoda nazaj. Kolona se je počasi razvlekla. Od sedla naprej sem hodil zadaj, skupaj z Lili in Petrom. Vse do višinskega tabora sem bil priča izjemni volji in vztrajnosti, ki sta jo izkazovala ves čas vzpona. Peter z enakimi težavami kot že ves čas trekinga, Lili pa je počasi ugašala zaradi težav v prehranjevanju. Že tako ozek izbor hrane se ji je z višino še močno zožil in energije naenkrat ni bilo več od kje jemati. Višina zahteva svoje.
Dan se je počasi že prevesil v pozno popoldne. Svetloba je postajala vedno bolj čarobna. Posamezne meglice, ki so se pripodile iz doline so celotno sceno delale samo še lepšo. Malo pod taborom nas je razveselil Matjaž, ki se je vrnil iz tabora in nam prinesel nekaj pijače in priboljškov. Žal sem bil za večino dovzeten bolj jaz, ki sem bil vsega še najmanj potreben. Matjaž je bil poleg Davida edini, ki pred tem trekingom še nikoli ni bil nad štirimi tisočaki, pa je višino odlično prenašal in je bil tudi odlično kondicijsko pripravljen.
Z vsakim pridobljenim metrom nad sedlom Mera se je širil pogled na himalajske velikane. Prvi se je prikazal sloki Makalu, saj se dolina na drugi strani prelaza odpira ravno v njegovi smeri. Temu je sramežljivo sledil Čo Oju, ki se prikaže v škrbini za Ama Dablamom in ga je delno zakrival velik oblak. Zadnji, dolgo časa zakrit z najbližjimi šesttisočaki, pa se je izrisal Everest. Najprej kot ostra konica, da ne veš, ali je to le eden od številnih šesttisočakov, potem pa ga razkrinka značilna oblika, z nezgrešljivim južnim vrhom in šele precej kasneje sosednjim Lotsejem. Panorama kot v pravljici, ki postaja vedno obsežnejša, dokler se ji na skrajnem vzhodu ne pridruži še močno oddaljena Kančendzenga. Popolnost razgleda, kot ga lahko ponudi le Mera Peak, pravi naravni balkon z razgledom na osrčje Himalaje.
Naši šotori so bili v taboru najvišje postavljeni, stisnjeni povsem pod previse skalnatega zoba z odličnim razgledom proti vzhodu, kjer je bila povsem jasno vidna mogočna Kančendzenga. Peter se je hitro zavlekel v svoj šotor, kjer je vso noč zanj lepo skrbel Matjaž. Lili je najprej rabila nekaj Mladenove pomoči, potem pa popolno Marijino nego v šotoru, kjer smo spali vsi trije skupaj. Tina in Ana sta bili v šotoru v višjem nadstropju, malo nad kuhinjo, še malo višje pa Mladen in David. Večerjo nam je kuhar Phurba postregel kar v šotorih, saj je bilo v kuhinji premalo prostora.
Z Marijo sva si bila edina, da je za Petra in Lili naslednje jutro edina in najboljša rešitev kar se da hiter sestop v dolino. Rabila sta varno spremstvo za kar se je žrtvovala Marija. Meni je ostal vzpon na vrh s preostalimi petimi člani naše majhne odprave. Hitro je bilo treba skovati načrt in prerazporediti najboljšo in najtoplejšo opremo, predvsem čevlje in dereze. Marijine čevlje je dobila Tina, Lili je svoje odstopila Ani. Prestaviti je bilo treba še nekaj derez in pri enih, kjer se je strgala prednja plastična košarica najti način, kako jih kljub temu dobro pričvrstiti. Po tem sem se lotil še svojega nahrbtnika, kar pa ni predstavljalo večjih težav. Za količino obleke sem se odločil zjutraj. Skoparil nisem samo pri rokavicah in vzel še rezervni par, če bi koga v njegovih preveč zeblo.
Zvečer nisem takoj zaspal. Vedno znova sem v mislih preletel vse priprave, da ne bi česa spregledal in razmišljal o strategiji za našo jutranjo navezo. Mraz v zgodnjih jutranjih urah me je še najbolj skrbel. Skupina je bila zelo heterogena. Najti je bilo treba primeren tempo, da ga bodo zmogli najšibkejši in da na ta račun najmočnejših ne bi zeblo. Potem je bil tu še vrstni red posameznikov v navezi. Mladena je že nekaj dni skrbela hoja v navezi, kjer je hitrost za vse člane enaka. Zato sem ga postavil na mesto takoj za sebe. Matjaž, kot najmočnejši je pristal na repu, Ana, ki je bila ves čas zelo pozitivno naravnana je prišla med Matjaža in Tino, ki je bila na sredini.
Med zadnjimi smo okrog treh zjutraj zapustili tabor. Kot velika počasna gosenica smo se začeli pomikati po prostranih pobočjih gore, vsak s svojimi pričakovanji, skrbmi in težavami. Lučke prvih navez so bile tako visoko nad nami, da smo upali, da so zvezde na nebu. Vse svoje misli sem usmerjal na hitrost hoje in prisluškovanje razpoloženja za sabo. Tempo je bil počasen in počitki redki. Na vzhodu se je le počasi začelo svetlikati. Najprej je izza Kančendzenge pokukal zadnji krajec, povsem tanek obdan z obsežnim sijem svoje celote. Potem so začele bledeti zvezde, mraz pa je vedno bolj pritiskal.
Prvi sončni žarki so bili dobrodošli, vendar zaradi naraščajočega jutranjega vetra niso imeli nobenega pravega učinka. »Ledeno sonce«, kot je zapisal Marjon v svoji knjigi z istoimenskim naslovom. Skupina Nemcev, ki je hodila pred nami, je odnehala ravno takrat, ko je postala že moteče počasna. Plitva dolina, ki počasi pripelje na vršni greben je dajala občutek neskončnosti in v družbi nadležnega vetra je počasi načenjala moralo mojih gostov. Nekaj krajših počitkov, vzpodbudne besede in bližina vrha, ki se je prikazal izza grebena, so hitro dvignili razpoloženje in naenkrat sem začutil, da nam vrh ne uide.
Prišli smo kot naročeno, ravno, ko so se zadnji naši predhodniki spuščali preko najbolj strmega dela vzpona tik pod vrhom. Na majhnem sedelcu smo spremenili navezavo, našim organizmom dodali nekaj kalorij in se pogumno zagrizli v zadnjo strmino. Preko krajšega skoka smo se drug za drugim prekobalili na kratko položnejše pobočje, ki nas je pripeljalo na vrh. Na skrajni rob zaradi velike opasti sicer nismo smeli, kar pa našega veselja nad doseženim vrhom ni moglo skaliti. Razgled je bil osupljiv. Odlično vreme in zgodnja ura sta samo še prilila olja na ogenj neskončnih pogledov na vse strani neba.
Velik del mogočne himalajske verige, od Kančendzenge do Čo Oja, se je kopal v mogočni svetlobi mladega dne. Globoko pod našimi nogami, tako neresnično, da se človeku kar z vrti, je ležal spodnji del doline Hinku, ki je počasi izginjala v čadasto prostranstvo južnega predgorja Himalaje. Drobcene pike so predstavljale vas Kote, kjer smo spali pred slabim tednom dni in zjutraj hrepeneče gledali vrh Mera Peaka, ki se nam je zdel neresnično visoko in nedosegljivo daleč. Na drugi strani, enako vrtoglavo globoko, so zevale globoke doline z napol praznimi ledeniškimi strugami, ki so izginjale v osrčje šesttisočakov, ki branijo dostop do tistih pravih velikanov. Njihove ostro zarisane silhuete pa so zapolnjevale celotno obzorje proti severu: Čo Oju, Gjačung Kang, Everest, Lotse, Kančendzenga; najvišja in najmogočnejša gorska pregrada na svetu.
Z vrha nas je čakala samo še pot v dolino. V dolino v ožjem in širšem pomenu. V Kare smo prišli še istega dne, v Katmandu pa po štirih dneh vzponov in sestopov ter na koncu še razburljivega in slikovitega poleta. Vrednost teh dogodivščin polnih in doživljajsko zgoščenih dni našega popotovanja po Himalaji, se je verjetno še nekaj časa večala. S civilizacijsko dirko in plazom dela, ki je verjetno zasul vsakega od nas ob povratku domov, pa počasi bledi, pa vendar ostaja svetla zvezda na nebu našega življenja.
»Bela, samotna gaz se z vrha spušča v dolino in izginja v megli. … Zato bi rad trenutek še posedel na vrhu in sam sredi slepečih obzorij prelistal knjigo, ki jo nosim s seboj. … Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.« (Nejc Zaplotnik: Pot)