LILI
Najino prvo srečanje se je končalo pravzaprav precej klavrno, malo naprej od Aljaževega doma. V mračnem deževnem nalivu sva opazovali sive megle, ki so do polovice in niže zakrivale prehode preko Slovenske smeri, kamor sva želeli. Zgodnji julij letošnjega poletja je bil muhast in vremenske napovedi so bile več kot tombola.
A ni nama ušla ta lepa slovenska klasika, kjer sem v zadnjih dneh avgusta bolje spoznala Lili. Drobna, okretna in z brezpotjem domača gornica, me je pritegnila z velikim poznavanjem gora, kjer je s prijatelji odkrivala kotičke brez gneče, z lepotami, ki so običajnemu planincu skrite. Tudi plezalna vrv ji ni bila tuja. Kar padli sva čez Triglavsko steno, pa tudi sestop Čez Prag je minil, kot bi mignil. Dve ženski pač, ki se veselita vsakega trenutka, ki ga lahko preživita med skalami.
ŠIROKA PEČ – DOLŠKI KRIŽ
Lepi dnevi zgodnjega septembra , ko je dan še dovolj dolg, temperature pa prijetno jesenske, so omogočili čudovito zgodbo. Kajti prečenje grebena Široka Peč – Dolški Križ je zgodba: s svojim dolgim,samotnim in na mesta plezalnim dostopom, osrednjim plezalskim delom, ko lebdiš nad Zgornjesavsko dolino in slikovitim sestopom v mavrično obarvano naravo doline Vrat.
Veličastno gibanje po robu vseh sedmih vrhov Široke peči je bilo že v dostopnem delu atraktivno. Snežne gmote v grabnu nad Za Akom so bile manjše, kot sem si predstavljala po s snegom bogati zimi. Ko se izvijeva iz temačnega vznožja na greben, preplezava še vstop v Amfiteater. Lili ve vse. Internet ponuja slike vseh vrst in omogoča različna razmišljanja o tem, kakšne so resnične težave.Za Lili je bilo laže, kot je pričakovala. Amfiteater sam pa tako ali tako pusti človeka brez besed, ne glede na to, kolikokrat ti je dano stati v njem. Če si pa prvič, pa sploh.
S četrtega vrha se je potrebno spustiti en raztežaj ob vrvi proti Amfiteatru. Malo mračno in malo težko če spustov nisi vajen, a kmalu te sprejmejo še zadnja pobočja pred vrhom. 17. in 18. obiskovalki v tem letu sva bili ob križu, ki nama je kazal pot naprej proti Dolškemu Križu.
Na videz na dosegu rok, v resnici pa še kar nekaj plezanja gor in dol. Saj v tem pa je glavni čar grebenov, kajne. Edinega človeka sva srečali prav na vrhu Dolškega Križa, ravno prav, da je slikal dve nasmejani Gorenjki. Največ pa povejo slike same.
S RAZ MALE MOJSTROVKE
Sneg in mraz sta presenetila sredi septembra. Mala Mojstrovka je samevala med tednom, tudi s severne strani kopna, a mrzla. Preizkusili sva se v četrti težavnostni stopnji. Veter je počasi popuščal, prsti pa so se šele z višino ogreli. A šlo je dobro in hitro.
VIRENSOVA SMER V KOGLU:
Čudovita smer nad Kamniško Bistrico,idealna za pridobivanje veščin spuščanja ob vrvi. Gosto megleno morje je vztrajalo do polovice smeri. Čeprav mokri in drseči stopi in oprimki, Lili niso delali težav, v lažjem srednjem delu pa je posijalo sonce. Toplota res dela čudeže in kar s težkim srcem sva se spustili nazaj v meglo. Vse doživeto pa sva še enkrat podoživeli v Planinskem domu v Kamniški Bistrici.
KURJI VRH – RIGLJICA – RUŠICA – FRDAMANE POLICE
Bo ali ne bo deževna fronta potegnila čez gore nad Rutom? Verjeli sva tistim 50%, ki so zagotavljali lep sončen dan. In tako je tudi bilo. Še v temi na Kurji vrh, potem pa v drsečih, umikajočih se meglah, ki so za sabo puščale vlažne trave in iglice macesnov , hitiva proti Rušici. Potem pa ne hitiva več, saj bi bilo škoda , da bi te jesenske lepote ušle mimo naju. Ko pa sta se najini senci ovili z glorio, sva ostali brez besed. Pri spustu z Rušice se je znanje spuščanja z vrvjo, pridobljeno v Virensovi smeri in pri Lilijinem samostojnem učenju v Zeleniških Špicah, pokazalo v hitrosti, s katero sva opravili tudi pri zadnjem sputu v vznožje Frdamanih polic. Še lepo brezpotje do vrha Frdamanih polic, potem pa spet dolg sestop skozi Kačji graben.
SMER POTOČNIK- TOMINŠEK V SPODNJEM ROKAVU
Sediva v avtu v Vratih na parkirišču in opazujeva pršenje dežja. Tema je še in čudovita napoved za gorski svet, le v nižinah megla. Z notranjim občutkom za smer sva v času svitanja dosegli Suhi plaz, mokro pa je še vedno. Šele z vstopom v smer je pršenje prenehalo in po dvesto višinskih metrih je posijalo sonce. Kakšen kontrast med prej in potem. V močno razgibani steni Spodnjega Rokava je dovolj prostorov, od koder se košatijo vršaci na drugi strani doline Vrat, s Triglavom in njegovo steno na čelu. Zgornji del se postavi nekoliko pokonci. Tu je tudi najtežje mesto, kamin , ocenjen s tretjo težavnostno stopnjo. Na vrhu sva opoldne. V treh spustih ob vrvi pristaneva v Kotlih, v družbi kozorogov, ki se za najin trušč sploh ne zmenijo. Je naju pa opazila skupina gornikov, ki so se vzpenjali na Spodnji Rokav po normalnem pristopu. Tako sva se lahko prepoznali v njihovi reportaži na hribi.net. Še vzpon na markirano pot za Škrlatico in srečanje s samotnim pohodnikom,potem pa še zadnji res dolg spust v dolino Vrat. Dolge sence macesnov in smrek so naju spremljale do Alaževega doma, kjer pa je bilo posedeti in pojesti nekaj toplega udobneje v notanji kamri. V hribe zima pride prej.
