Zaradi nestabilnega vremena in dveh delovnih sobot, ki sem jih preživel v nadzoru na maturi, so vodniške ture odpadale kot po tekočem traku. Vremenska napoved je bila k sreči naklonjena vsaj za začetni del tečaja za gorske vodnike v Chamonixu. Z Jakom in Lorijem sem predzadnji vikend v juniju tako prvič letos preganjal dolgčas med vožnjo po padski nižini. Zaradi dolge petkove pedagoške konference smo tako pozno ponoči pristali v majhnem penzionu na robu Courmayeurja. Noč je bila kratka. Tečajniki so bili že vsi zbrani na spodnji postaji gondolske žičnice proti koči Torino. Tam smo se ustavili le za kratek čas, potem pa vsak s svojimi varovanci odšli na ture.
Z Matjažem in Gregom smo odšli proti Velikanovemu zobu. Znamenita granitna igla, dobro vidna že iz doline, je zelo željen cilj številnih plezalcev od vsepovsod. Računali smo na to, da bodo jutranje naveze ob našem prihodu pod vršno steno že sestopale, dopoldanskih pa se nam ni zdelo veliko, pa še med prvimi smo bili. Žal ne prvi. Kar tri ure smo sedeli ob vstopu, preden se je prva naveza premaknila. Sledila je še ponesrečena kombinacija španske naveze s priključenim Brazilcem in v kočo smo se vrnili šele v času večerje. Sicer je vzpon potekal v enkratnem vremenu. Tudi »normalna« smer na stolp je lepa in zanimiva. Z delom Matjaža in Grege sem bil zadovoljen.
Koča Torino je precej stara in ima dva ločena dela; starejšega in novejšega. Sobe smo dobili v spodnjem starejšem delu, do kamor je več kot 150 stopnic. Nerazumen režim odpiranja spodnjih sob šele po deveti uri zvečer mi je samo utrdil že prej pridobljen neprijeten občutek v koči. Enostavno ni bilo hribovskega vzdušja, tako značilnega za večino koč po Alpah. Spat smo odšli kljub temu dobre volje. Vreme za naslednji dan je bilo napovedano lepo, Kuffnerjev greben v Mont Maudit, kamor smo bili namenjeni, pa je obetal lepo klasično vodniško turo.
Kmalu po odhodu iz koče so v snop svetlobe čelnih svetilk zajadrale prve snežinke. To je samo iz megle, sem se tolažil. Pa je bilo snežink vedno več in kmalu je bilo treba natakniti kapuco. Tako vreme je bilo potem ves dan; ne preveč mrzlo, megleno z rahlim sneženjem. Nekatere naveze so obračale in s tem vznemirjale naše kandidate, druge so malo cincale in potem nadaljevale. Megla je občasno delala težave pri orientaciji že v spodnjem delu smeri. Z Lorijem se kot inštruktorja nisva dala prestrašiti in tako smo v gosti megli počasi priplezali do vrha Mont Maudita. Priprava na turo je pri kandidatih očitno temeljila na dobri vremenski napovedi. Tako so zamudili oba možna predčasna izhoda z grebena. Tudi na vrhu jim vsa moderna tehnologija ni preveč pomagala pri iskanju sestopa po smeri prečenja. Na srečo so se vsaj na pobočjih nad sedlom Maudit megle razkadile kar nam je omogočilo, da smo kljub vsem težavam ujeli zadnjo žičnico na Midiju in prespali v Chamonixu.
Jaka je bolezen za dva dni privezala na Chamonix. Tako smo naslednja dva dneva v okolici koče Cosmique izpeljali skupaj z Lorijem in Neilom, škotskim gorskim vodnikom zaposlenim na ENSA. Prvi dan smo posvetili reševanju iz ledeniških razpok. Z Lorijem sva zadovoljna ugotovila, da naša tehnika in znanje v ničemer ne zaostajajo za opevanimi francoskimi standardi. Pri sami organizaciji dela na ledeniku z večjo skupino tečajnikov pa je Neil pokazal nekaj domiselnih prijemov, vrednih posnemanja.
Naslednjega dne nas je ponovno presenetilo precej slabše vreme od napovedanega. Dve navezi sta opravili prečenje Midi – Plan, z dvema pa sem se za ogrevanje podal najprej po grebenu Cosmique na Aiguille du Midi. Močno sneženje, veter in poledenela skala so nam turo dodobra zabelili. Luka je imel izrazito slab dan in se je pošteno namučil v vodenju naše naveze. Udobno zavetje zgornje postaje žičnice nas je vse po vrsti premamilo, da smo se odpovedali načrtovanemu nadaljevanju proti Aiguille du Plan. Tako, na veliko presenečenje večine, moja skupina enkrat ni prišla zadnja v dolino. Ja vsak ima kdaj kakšen slab dan J.
Neilovo prisotnost na našem tečaju je bila res koristna in smo jo še enkrat izkoristili. Ogledali smo si center za reševanje PGHM in dobili veliko koristnih informacij. Koristno je bilo tudi to, da smo pod streho preživeli prvo resno ploho tega dne. Z malo sreče smo v nadaljevanju suhi prišli do koče Couvercle in se v miru pripravili na dolge ture, ki so nas čakale naslednjega dne.
Vzpon na Grande Rocheuse je vodil Matej. Po dobro zasneženem žlebu smo se hitro povzpeli na sedlo Armand Charlet in nadaljevali po grebenu do vrha. Vreme je bilo kot naročeno za zaključek tečaja. Manj ugodne so bile videti razmere na grebenu Moine, kjer smo imeli namen sestopati. Že na enem zadnjih tečajev se je ta greben izkazal za zelo dolgega in napornega. Pod vtisom zadnje ture na Aiguille du Midiju in dejstvu, da nismo imeli dvojne vrvi za spuščanje po Wymperjevem ozebniku, nisem hotel menjati zastavljenega načrta. Bogato spomladansko zasnežen greben nam je dal obilo dela. Na začetku je šlo kar hitro, ko pa je sonce pregrelo rahlo pomrznjen sneg smo se začeli pogrezati v gnil sneg, včasih pričakovano, drugič manj. Na tak način grebenu seveda ni bilo konca in v kočo smo se privlekli že po uradni večerji. Mladina se je pogumno odločila, da nadaljuje peš v Chamonix, z Lorijem pa sva ostala čez noč in v čudovitem jutru z razgledom na zasneženo severno steno Grandes Jorasses sestopilo do vlaka na Montenversu. Pozno popoldne smo z Jakom in Tinco zapustili Chamonix.