V petek, 28. marca, sva imela v Galeriji Rika Debenjaka v Kanalu ob Soči otvoritev fotografske razstave. Razstavi sva dala naslov: Polnost življenja. Z uvodnim govorom naju je predstavil Tone Škarja, potem pa sva imela kratko predavanje. Razstava govori o najinem življenju, kjer se prepletata alpinizem in družina.
prenesi vabilo na razstavo (pdf)
Govor Toneta Škarje
Večer je sicer posvečen Mariji in Andreju, a bom začel z Andrejem. Je poseben človek, zelo brezkompromisno odločen pri svojih ciljih, čeprav na videz učinkuje skromno. Spominjam se jesenskega večera 1986, ko sva na ogledu južne stene Šiše Pangme pri majhnem jezeru postavila šotorček. Pogledal je gor proti dobrih 6000 metrov visokem vrhu in preprosto rekel: »Tegale pa jutri lahko pičiva.« Na to sem lahko le pristal. In sva ga.
Prav ta zgodba ga zaradi svoje preprostosti lepo označuje: brez odvečnih besed izkoristiti priložnosti, ki jih ponudi življenje. V oči mi je padel, ko sta leta 1977 z Nejcem Zaplotnikom priplezala na Gašerbrum, potem pri zimski ponovitvi Trikota v Dolgem hrbtu, in logično je bilo, da je bil med prvimi izbran za odpravo Everest 79. Za vso odpravo lahko rečem, da je delovala usklajeno, pa vendar je bila kranjska četverica – Jamnik, Zaplotnik in brata Štremfelj – še posebno jedro znotraj ekipe. V pismu na PZS sem nekaj dni pred naskokom napisal: »Najbolj zaupam v naslednji dve navezi: navezi Kranjčanov in Šraufovi.« Vendar je tragično brati besede Marka Štremflja, ko mu je odpovedal ventil kisikove jeklenke: »S kretnjami in besedami pokažem Andreju, da mi je odpovedal ventil. Skomigne z rameni. ˝Ali vama lahko kaj pomagam?…˝ Andrej odkima, se obrne in pleza naprej…« Tudi velike zmage so polne majhnih in velikih tragedij.
Odpravi Šiša Pangma 1989 in Kangčendzenga 1991 sta bili povezan projekt, prva kot generalka za drugo. Obe sta dali Andreju možnost za prvenstveni vzpon v čistem alpskem stilu: jugozahodni steber Šiše Pangme s Pavletom Kozjekom in steber Južne Kangčendzenge z Markom Prezljem. Zanimivo je, da je to doslej sploh edini vzpon v alpskem stilu v vsej zgodovini vseh petih vrhov Kangčendzenge. Izjemen dosežek!
Od vseh Slovencev ima največ prvenstvenih smeri na osemtisočake in tudi na vrhove višje od 7000 metrov. Nenavadno se mi je zdelo, kako dolgo je bil »skrit« med dve drugi imeni kranjskega alpinizma, čeprav je zagotovo najuspešnejši kranjski alpinist, s Himalajo ali brez nje. Uganka.
Zadnjič sem bil na vrvi z njim leta 2002, ko je proslavljal 30 let svojega alpinizma z nepretrgano verigo 30 vzponov s partnerji, ki so pomembno vplivali na njegov alpinizem, kot je utemeljil podvig. Sam sem mu delal družbo v Herletovi smeri Ojstrice. Lep vzpon!
Dve leti prej, leta 2000, sem mu naproti pod Kangčendzengo peljal ženo Marijo, hčerko in še nekaj drugih. Andrej je imel tam odpravo in se je želel vračati v družbi svojih. Dovolj dolgo druženje za opazovanje in sklepanje o uspešnosti tega para. Na eni strani vzpodbuda Marije Andreju, na drugi skrb, skoraj pokroviteljstvo Andreja nad Marijino Himalajo. Kar bom rekel sedaj, je pa res povsem osebna ocena: brez Marije bi Andrej morda ne bil tako uspešen ali ambiciozen alpinist, a brez Andreja bi Marija ne priplezala tako varno na štiri osemtisočake. Glede te vzajemnosti je ta alpinistični par v Sloveniji brez para. To se odraža tudi sicer v njunem življenju in uspešnosti na vseh področjih.
To moje spoznanje potrjuje današnja razstava v Kanalu, kjer nas meje brezmejnega usmerjajo v spoštovanje in potrditev človeka, ki veruje in si upa. Prikazane fotografije so le odsev tistega, kar je bilo narejenega skozi poti in cilje dveh kvalitetnih alpinistov. Vemo, da se pri vseh stvareh poželenje ohladi, kadar jih je lahko doseči. Ampak vsi življenjski cilji zakoncev Štremfelj so imeli težjo pot, zato se je njuna zvestoba volji in moči še krepila. Željo po osvojitvi vrhov sta vedno podpirala skupno, zato se resnica tega poslanstva razrašča v razmišljanje vseh nas, in se razgrinja med vrhove gora do neba, kjer je večna Milost. Složno sta in še hodita za glasom srca.
Lepota vsakega dneva nas kliče in njenemu klicu se je treba odzvati. Zato sem vesel, da sem danes tukaj, večer pa naj v nadaljevanju obogati vse.
Kanal, 28.3.2014 Tone Škarja