Knjiga, ki je pred nami, je čudovita in enkratna. Na zunaj je to knjiga o vrhunskem alpinizmu par excellence. Avtorja sta predstavnika garaškega alpinizma in generacij, ki so prinesle slovenskim alpinistom nesmrtno slavo in spoštovanje. Rdeča nit pripovedi je seveda odprava na Everest, a s te niti vseskozi kapljajo utrinki – včasih alpinističnih vzponov v Alpah, romantičnih spominov, žal tudi tragičnih nesreč in poškodb. A pod platnicami se skriva tudi čudovit učbenik. Nevsiljivo vabi, da ga vzamemo v roke v času, ko življenje teče prehitro, ko ljudje gledajo in hitijo tako daleč naprej, da ne vidijo več ljudi, ki so jim najbližje.
– Odlomek iz uvodnika Tine Di Batista in Tomaža Jakofčiča
Pred tridesetimi leti, ko sta se najina starša odpravljala na Everest, sva bila na pragu prvega in četrtega razreda osnovne šole. Najino takratno dojemanje njune odprave je bilo preprosto, omejeno na nama težko razumljivo dejstvo, da ju več kot dva meseca ne bo doma. Šele kasneje sva dojela pomembnost tega dogodka zanju in za nas.
Knjiga govori o vzponu na Everest, o pripravah, ki jih taka odprava zahteva, o prihodu domov, pa tudi o ključnih dogodkih, ki so zaznamovali njuno življenje in ju leta 1990 pripeljali do odločitve, da se skupaj povzpneta na streho sveta.
Vsak s svojega vidika, pa vendar skupaj, pripovedujeta zgodbo o doživljanju poti na vrh, o ljubezni do alpinizma in o medsebojni ljubezni. O pogledu na življenje, ki presega le materialno. Dajeta vpogled v košček življenja dveh, ki sta se objela na vrhu sveta, nama in kasneje tudi sestri Neži pa s svojo zgodbo dala bogato življenjsko popotnico. S knjigo, ki jo držite v rokah, nekaj tega delita tudi z vami.
– Katarina Škufca in Anže Štremfelj