Končno je prišel tudi Kilimanjaro. Ko sva se enkrat odločila, zelo hitro. Že ko smo bili v Afriki, sva se morala sem in tja uščipniti : ” Ej, v Afriki sva!”
Pri načrtovanju vzpona na Kilimanjaro sva namenoma izpustila aklimatizacijo v Afriki, ker se nama je zdel vzpon na Mount Meru pregrešno drag. Zato smo se dogovorili za aklimatizacijo v Alpah. Vzpon na Monte Roso bi bil za tako veliko skupino primeren in spanje dovolj visoko. Toda vreme je letos zahtevalo sama prilagajanja. Zaradi obilnega sneženja za vikend po Chamonixu sva odpovedala vzpon in pristala pri rezervni varianti, Grossglocknerju. Vreme nam je šlo tokrat na roko. V čudovitih dveh dneh, sanjsko dobrih razmerah in skoraj sami, smo bili na najvišjem vrhu Avstrije. Večina gostov je prvič hodila po snegu in uporabljala dereze. Ob pogledu na drobne pike, ki so se videle na poti proti vrhu, niso mogli verjeti, da bodo čez nekaj ur tudi sami sposobni plezati na tako izpostavljenem grebenu. Prespali smo na Adlersruhe, za boljšo aklimatizacijo, saj smo štiri dni za tem, že začeli z vzponom na Kilimanjaro. Večina je bila prvič višje od Triglava in nihče ni imel težav z višino. Iz psihološkega vidika zadetek v polno.
Afrika oziroma natančneje Tanzanija, je name naredila izjemen vtis. Prijazni ljudje, dobra organiziranost, čistoča in izjemna narava so me presenetili v pozitivnem smislu. Vse je seveda relativno in morda res nisem veliko pričakoval. Ampak z mano so se strinjali tudi vsi člani naše male odprave. Še nadležnih prodajalcev spominkov sem se privadil in jih jemal kot sestavni del dežele in krajev kjer smo potovali.
Kilimanjaro ima zaradi specifičnih pravil določene posebnosti, ki so od daleč videti nenavadne in moteče, na licu mesta pa so včasih izpadle prav smešno. Na dva udeleženca vzpona moraš najeti lokalnega vodnika, pa četudi sta to dva gorska vodnika z mednarodno licenco. Lokalni vodniki vse udeležence trekinga obravnavajo enako, kot bi bili popolni začetniki in to od prvega srečanja naprej in ves čas v vseh ozirih. Tako je bil vodja naših vodnikov Jeremy že uvodoma, ko nas je izpraševal o naši opremi in nam delil nasvete, kako naj hodimo, deležen številnih začudenih pogledov. Prvi dan hoje nas je mlajši vodnik na čelu kolone utrujal z nemogoče počasno hojo. Na koncu smo mu ušli, ker tako počasi pač ni več šlo, za kar smo bili kasneje okregani, vsi, vključno z mladim vodnikom. Naslednjega dne je vodil Jeremy in se mu je zgodilo popolnoma enako. Hitrost hoje, povsem enaka pri vzponu in po ravnem, nas je zares ubijala. Tempo najbolje ponazori Aleševa izjava: »Počutim se kot voznik Formule 1, ki vozi za varnostnim avtomobilom.« Na vrhu, kjer sva z Marijo nameravala počakati še Emila in Natašo, ki sta v spremstvu lokalnega vodnika nekoliko zaostala, naju je hotel najin vodnik na vsak način prepričati, da morava nemudoma dol, da je zadrževanje na taki višini smrtno nevarno. Šele ko sva mu razložila, da sva bila na vrhu Everesta eno uro in to brez kisika, je nejevoljno odnehal. Šele proti koncu, ko sem videl kakšni ljudje vse se vzpenjajo proti vrhu, sem jih začel delno razumeti.
Vzpenjali smo se po klasični Marangu poti z dnem za aklimatizacijo v koči Horombo. Poti vse do koče Kibo so lično urejene, zelo dobro zaščitene pred erozijo v času deževja. Vzpon je zelo zložen, kar je dobro za aklimatizacijo, ob zelo počasni hoji pa tudi za spoznavanje udeležencev med seboj, saj smo med hojo ves čas lahko klepetali. Hrana je bila odlična, čeprav nam je zelo hitro zmanjkalo nekaterih sestavin, npr. mleka v prahu in zeliščnega čaja. Presenečen sem bil, da razen redkih izjem, na poti sploh ni bilo gneče. Izjema je zadnji dan, kjer se združijo številne poti in je bilo tako kot v sobotah v Mercatorju. Lesene kočice, ki ponujajo spanje za dva krat štiri osebe, so zelo prijetne, prav tako kot nekoliko večje koče, ki predstavljajo jedilnice. Narava je pestra in ponuja vse, od gorskega pragozda preko področij poraslih s travo in grmičevjem, do visokogorske puščave in ostankov nekdanjega ledenika. Temperatura v tem času je bila zelo prijetna za hojo z izjemo na dan vzpona na vrh. Tam je večina v močnem vetru in precejšnjem mrazu pošteno zmrzovala.
Z večjimi ali manjšimi težavami smo prišli vsi do vrha. Od Gillmans Point-a se pot po robu kraterja kar precej vleče. Ves čas je močno pihalo. Bilo je pošteno mrzlo, kar primerno nadmorski višini. Doživetje jutra tik pod vrhom in na njem je bilo veličastno. Žal smo bili na vrhu v dveh skupinah, saj zaradi mraza nismo mogli počakati drug drugega. Tako smo se ponovno sešli na kosilu v koči Kibo. Sestop po neskončno dolgih peskih je bil prijazen do sklepov in hiter. Popoldne smo se spustili do koče Horombo, naslednjega dne pa v dolino. Pred odhodom v Arusho so nam postregli s tradicionalno jedjo, mesno enolončnico kjer krompir zamenjajo s kuhanimi bananami. Na pogled nenavadno, okus pa dober, skoraj kot bi jedel krompir. V Arusho smo prišli dovolj zgodaj, da smo si lahko ogledali finalno tekmo svetovnega prvenstva v nogometu.
Naslednje štiri dni smo preživeli na safariju. Noči smo preživljali v stalnem kampu na robu tektonskega jarka. Prijetno okolje s prijaznimi ljudmi in dobro postrežbo. Obiskali smo parke Ngoro-Ngoro, jezero Manjara in Tarengire, en dan vmes pa smo preživeli pri Masajih. Dnevi so bili polni doživetij in so kar prehitro minili.
Zadnja dva dneva v Arushi sta bila zelo razgibana. En dan smo bili na plantaži kave, en dan pa smo porabili še za zadnje nakupe spominkov. Na koncu sem se v mestu počutil že nenavadno domače. Za zaključek v povsem afriškem stilu je poskrbela Nataša, ki si je na masajski tržnici dala narediti afriško frizuro.